Akupunktura pomeni stimuliranje specifičnih akupunkturnih točk v telesu, bodisi z zabadanjem akupunkturnih igel ali z aplikacijo toplote, pritiska ali laserja. Je ena izmed glavnih vej tako imenovane Tradicionalne kitajske medicine (TKM), torej del komplementarne ali alternativne medicine. Glavni cilj akupunkture je uravnoteženje pretoka energije ali qi-ja skozi kanale, ki jim rečemo meridiani.
ZGODOVINA AKUPUNKTURE
Za akupunkturo velja, da se je razvila na Kitajskem. V grobnici Ma-Wang-Dui-a, katerega grobnica je bila zaprta 200 let p.n.š., so našli prve zapise o meridianih. Za prvi zapis o akupunkturnem zdravljenju velja dokument Klasika interne medicine Rumenega cesarja iz leta okoli 100 p.n.š. Določeni hieroglifi, orodje in znaki poškodb na ohranjenih okostjih kažejo na obstoj tovrstnega obravnavanju ljudi že približno 1000 let pred prvimi zapisi. Izvor akupunkture temelji na opazovanju kitajskih zdravilcev, ki so v bojih opažali, da so nekateri vojaki ob prestreljenju določenih delov telesa s puščicami, bili ozdravljenih nekih kroničnih bolezni, ki jih prej niso mogli pozdraviti. Terapija temelji na taoistični filozofiji. Že v tistem času je veljal koncept pretakanja vitalne energije Qi-ja skozi kanale oz. meridiane, čeprav so bile njihove anatomske lokacije določene kasneje. Kar je pomembno vedeti je, da je bila na Kitajskem disekcija teles prepovedana, tako da teorija temelji zgolj na opazovanju živih subjektov ne pa na osnovi dejanskega raziskovanja anatomije.
V naslednjih stoletjih se je akupunktura razvijala in se zasidrala kot ena poglavitnih metod zdravljenja v okviru Tradicionlane kitajske medicine, ob zeliščih, masaži, dieti in segrevanju moxe. V času Mingove dinastije (1368 – 1644) je bila izdana knjiga: Veliki kompendium akupunkture in segrevanja moxe, ki je osnova moderne akupunkture. V tej knjigi je prvič opisan komplet vseh 365 točk.
V 17. stoletju je zanimanje za akupunkturo na Kitajskem začelo pojenjat. Z razvojem zahodne medicine, se je akupunktura na Kitajskem vse manj uporabljala in bila 1929 celo zakonsko prepovedana. S prihodom komunistične stranke na čelo Kitajske leta 1949 se je akupunktura ponovno lahko uporabljala (najverjetneje zaradi nudenja vsaj neke oblike pomoči vsem ljudem in zaradi nacionalne zavesti). Takrat je voditelj Mao zbral vse oblike alternativne medicine in jih združil pod imenom Tradicionalna kitajska medicina.
Prof. Han iz Pekinga je v 50ih letih prejšnjega stoletja prvi začel raziskave na podočju patofiziološkega delovanja akupunkture in jo je povezal s sproščanjem nevrotransmiterjev, predvsem opioidnih peptidov.
V evropi so prvi začeli uporabljati akupunkturo kot obliko zdravljenja Francozi, že v 15. stoletju. Oče Berlioz (oče znanega skladatelja) je delal prve študije na področju delovanja akupunkture (prvo objavljeno delo 1816). V prvi polovici devetnajstega stoletja se je zanimanje za akupunkturo preneslo tudi na Veliko Britanijo in ZDA, takrat tudi prve objave v Lancetu.
Pravi zagon zanimanja za akupunkturo v zahodni medicini se je zgodil v 70 letih prejšnjega stoletja. Veliko znanstvenikov zahodne medicine se je v naslednjih letih trudilo dokazati obstoj meridianov in akupunkturnih točk, vendar je patofiziologija in natančna anatomija dogovdkov do danes ostala nepojasnjena. Prav tako je nabor diagnoz za katere je priznano akupunkturno zdravljenje zelo kratek. Zagotov učinek so dokazali le pri zdravljenju slabosti, zobobola, bolečin v križu in glavobola.
NAČELA AKUPUNKTURE
Akupunktura temelji na filozofiji, da po telesu teče vitalna energija, ki ji rečemo Qi (Či) in sicer iz notranjosti telesa, kjer se nahajajo votli organi, na površino (v površinsko ležeče organe – kožo, mišice, tetive, kosti in sklepe). Ta pretok energije poteka po tako imenovanih meridianih ali kanalih. Poznamo 12 klasičnih kanalov in 8 izrednih kanalov. Kanali so glede na splošno doživljanje sveta in narave razdeljeni v Yin kanale in Yang kanale. Yin in Yang sta dva enakovredna pola energije, ki se dopolnjujeta in tvorita celoto – vedno uravnotežena (hladno/toplo, dobro/slabo, tema/svetloba, sonce/luna itd.). Nikjer ne najdemo samo Yina ali samo Yanga in vedno sta prisotna oba (v vsakem Yinu je nekaj Yanga in obratno). Tako so votli organi v telesu vezani na Yang, solidni organi pa na Yin. Simbolično so Yin in Yang povezovali tudi z rekami Jangce, Wei in rumeno reko.
Meridiani povezujejo posamezne akupunkturne točke v niz, hkrati pa so te točke povezane z določenim notranjim organom. Tudi meridiani so med seboj povezani z akupunkturnimi točkami. Akupunkturne točke tako predstavljajo vstopne točke do meridianov, ki so opredeljeni kot črte v telesu, ki so v telesu bolj električno prevodne kot ostale. Po nekih študijah naj bi celo dokazali večjo električno odzivnost telesa na stimuliranje pravih akupunkturnih točk, v primerjavi s stimuliranjem lažnih točk; so točke na koži, kjer je gostota živčnih končičev večja.
AKUPUNKTURNA TEHNIKA
Na telesu lahko stimuliramo več kot 600 točk, vendar se v sklopu stimuliranja po klasičnih meridianih omenja 365 točk. Točke lahko ali stimuliramo ali zavremo njihovo draženje. Tako tudi nadzorujemo učinke zdravljenja. To dosegamo s stimulacijo specifičnih tonificirajočih točk ali s posebno tehniko vrtenja akupunkturnih igel v telesu v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri. Akupunkturne točke se običajno nahajajo na točno določenih lokacijah na poteku meridianov, nekatere pa se nahajajo zunaj klasičnih meridianov in jim rečemo extra točke – te so običajno namenjene zdravljenju točno določenih bolezni. Tretja vrsta točk se imenujejo A-shi točke, ki sicer nimajo točno določene lokacije, vendar se nahajajo na točkah največje občutljivosti pri bolečinskih sindromih.
AKUPUNKTURNI KANALI – MERIDIANI
Akupunkturni kanali so navidezne črte v telesu, ki sledijo toku energije Qi. Povezujejo notranje in zunanje organe oz. votle in solidne organe. Organi, ki so medsebojno povezani, imajo tudi svoj pripadajoči zaznavni organ. Teorija delitve organov in pripadajočih čutil in tkiv temelji na teoriji petih elementov (ogenj, zemlja, metal, voda, les).
12 kanalov, ki se povezujejo so:
1. srce – tanko črevo (jezik)
2. perikard – sanjiao (jezik)
3. pljuča – debelo črevo (nos)
4. vranica – želodec (usta)
5. jetra – žolčnik (oči)
6. ledvice – mehur (ušesa)